Vanjin Dotik

Zakaj nas najbližje osebe največkrat najbolj sprožijo?🤔

Veliko ljudi misli, da so sprožilci znak, da je v odnosu nekaj narobe, v resnici pa so pogosto znak, da je odnos prišel dovolj blizu, da se je dotaknil nečesa globljega v nas.🫠

Ko nas partner, otrok, starš ali druga pomembna oseba sproži, pogosto ne reagiramo samo na situacijo, ki se dogaja tukaj in zdaj.

Naš živčni sistem se lahko odziva tudi na stare izkušnje, občutke in vzorce, ki smo jih nosili že dolgo pred tem odnosom. Zato je lahko partnerjeva pripomba v našem telesu doživeta kot zavrnitev, nesprejetost, kritika, zapuščenost, nevrednost ipd.

V praksi se velikokrat izkaže,da njegov namen morda sploh ni bil tak.🙃

Zakaj se to zgodi?🤔

Ker najbližji odnosi aktivirajo naše najglobje potrebe, kot so potreba po ljubezni, varnosti, bližini, sprejetosti, pripadnosti ipd.

Kadar so bile te potrebe v preteklosti ranjene, lahko sedanji odnos postane prostor, kjer se stare rane ponovno aktivirajo.

Kako se sprožilec pogosto pokaže?🤔

Največkrat se le ta pokaže skozi močne čustvene reakcije, pretirano obrambnost, umik, nekontrolirano jezo, pretirano prizadetost, potrebo po dokazovanju, občutek ogroženosti, telesno napetost ali tesnobo.

Velikokrat nas intenzivnost reakcije opozarja, da se v ozadju dogaja nekaj več kot samo trenutna situacija.🫠

Kaj lahko naredimo v takih primerih?🤔

Prvi korak ni, da se obsojamo. Sama v takih primerih predlagam radovednost.

Namesto, da se sprašujemo kaj vse je narobe z nami, se lahko vprašamo👇

Česa se je v meni ta situacija dotaknila?

Kaj je moje telo v tem trenutku zaznalo kot nevarnost?

Kateri občutek je tukaj v resnici prisoten?

Ali sem ta občutek poznala že prej v življenju?

Kaj sem takrat najbolj potrebovala?

Ali si lahko to danes dam sama?

Sprožilci niso naši sovražniki. Čeprav so neprijetni, nam lahko pokažejo del nas, ki še vedno potrebuje več razumevanja, varnosti in pozornosti.

Včasih se največ o sebi naučimo ravno v odnosih, ki nas najbolj premaknejo.

Morda nas najbližji odnosi sprožijo zato, da nam pokažejo del nas, ki še vedno čaka na več razumevanja, sočutja in pozornosti.🥰

In morda se prav tam začne prostor za ponovni DOTIK s sabo.❤️

Veliko žensk nas je bilo naučenih, da je agresija nekaj slabega, nekaj nevarnega, neprimernega, nekaj kar je preveč. Tudi sama sem agresijo tako razumela in še danes jo kdaj tako doživljam.

Zato svojo jezo potisnemo stran, svoje meje utišamo, svoje potrebe zmanjšamo. Ampak agresija sama po sebi ni problem.

V psihološkem smislu je zdrava, integrirana agresija življenjska energija, ki nam omogoča👇

– postaviti mejo,
– zaščititi sebe,
– reči ne,
– izraziti resnico,
– oditi iz odnosa, ki nas uničuje,
– začutiti svojo moč.

Ko ta del ni integriran, ženska pogosto živi v enem izmed dveh ekstremov:

ali svojo agresijo obrača navznoter👇

– pretirana samokritika
– people pleasing
– anksioznost
– izguba sebe
– občutek nemoči

ali pa pride agresija ven nekontrolirano👇

– izbruhi
– pasivna agresija
– obrambnost
– kontrola
– čustvena reaktivnost

Da podam še primer iz prakse👇

Ženska v odnosu dolgo časa utiša svoje potrebe. Ne pove, kaj jo boli, ker se boji konflikta, zavrnitve ali občutka, da je preveč. Navzven deluje mirna in razumevajoča, znotraj pa se kopičijo jeza, napetost in zamera. Ker meja ni bila postavljena pravočasno, telo ostaja v stresu, potem pa pride trenutek, ko eksplodira zaradi malenkosti. Ne zato, ker bi bil problem samo v tisti situaciji, ampak ker je živčni sistem predolgo držal vse v sebi.

To je pogosto neintegrirana agresija, ki jo potiskamo vase ali pa pride ven na način, ki ruši odnos.

Integrirana agresija pa izgleda drugače.

Ženska zazna nelagodje že prej. Opazi, da nekaj ni v skladu z njo, in to izrazi mirno, jasno in brez potrebe po napadu.

Na primer pove👇
“Ko se to dogaja, se ne počutim dobro. Potrebujem drugačen odnos oziroma več spoštovanja.”

Ne rabi kričati, ne rabi dokazovati svoje bolečine in ne ugaša sebe. Njena meja ni postavljena iz napada, ampak iz stika s sabo.

To je reguliran živčni sistem, ker telo, ki se počuti varno, ne rabi več niti napadati niti ugašati sebe.

Takrat lahko ženska prvič začuti, da je lahko nežna in hkrati močna.

In prav tam se začne zdrava ženstvenost.🥰

Varen stil navezanosti se ne razvije tam, kjer smo morali ves čas ugibati, ali bomo ljubljeni, sprejeti, slišani ali varni.

Razvije se v odnosu, kjer👇

– so čustva dovoljena
– je prisotna doslednost
– ni hoje po prstih
– je bližina varna, ne nevarna
– otrok ne nosi bremen odraslih
– ljubezni ni treba zaslužiti

Veliko nas v odraslosti zamenjuje👇

- intenzivnost za ljubezen
- anksioznost za povezanost
- čustveni kaos za strast

Ker je živčni sistem navajen odnosa, kjer je moral preživeti, ne pa odnosa, kjer bi se lahko sprostil.

Anksiozen stil pogosto išče potrditev.
Izogibajoč stil se nauči, da bližina ni varna.
Dezorganiziran stil pa istočasno hrepeni po ljubezni in se je boji.

In potem odnos ni več prostor povezanosti,
ampak prostor aktivacije ran.

Ampak varen stil navezanosti ni nekaj, s čimer se samo rodiš, ampak nekaj, kar se lahko začne graditi tudi kasneje v življenju👇

– skozi varen odnos
– skozi regulacijo živčnega sistema
– skozi stik s telesom
– skozi nove izkušnje bližine
– skozi meje, ki ustvarjajo varnost
– skozi odnos, kjer ti ni treba izgubljati sebe, da ostaneš ljubljen

Celjenje ni v tem, da postaneš popoln, ampak je v tem, da tvoje telo končno začuti, da si v odnosu lahko resničen in si še vedno varen.

Nekaj se pripravlja.👇
Za vse, ki želite bolje razumeti sebe, svoj notranji svet in posledično svoje odnose.

Sledi Vanjinemu dotiku.✨